|
Ko se učimo kemijo, si s časoma pridobimo in razširimo znanje in razumevanje določenih znanstvenih metod. Med učenjem glasbe si izboljšamo predstavo ritma in občutek usklajevanja zvokov in tonov. Pri učenju računalništva, pa si z učenjem njegovih temeljnih načel in računalniškega jezika, pridobimo množico specifičnih spretnosti za reševanje problemov (The Open University, 2015). Zgolj uporaba tehnologije je samo majhen delček spretnosti, ki jih potrebujemo v svetu, kjer tehnologijo najdemo praktično na vseh področjih življena. Tehnologija se razvija tako hitro, da so informacijsko komunikacijske spretnosti, ki se jih učenci naučijo med šolanjem, zastarele, še predno ti zaključijo s šolanjem (Curzon, Dorling, Ng, Selby, Woollard, 2014). Učence želimo pripraviti, da bodo razumeli prihajajoče tehnološke spremembe, da se bodo zmožni prilagoditi novi tehnologiji ter da bodo znanje ustvarjalno uporabili pri razvijanju in razumevanju novih znanj. Za dosego takšnih učnih ciljev pa ni dovolj samo poučevanje z vprašanji o tem kako in kaj, pač pa tudi zakaj. Računalniško razmišljanje podpira ravno takšen način poučevanja (Curzon, Dorling, Ng, Selby, Woollard, 2014). Vedno več držav spreminja šolske kurikulume, kjer dodajajo računalniško razmišljanje kot eden glavnih konceptov pri ustvarjalnosti, razumevanju reševanja problemov in pri učenju določenih spretnosti. Računalniško razmišljanje pa se uveljavlja tudi izven izobraževalnega sistema. Velike firme, kot so Google in Microsoft Research dojemajo računalniško razmišljanje kot bistvene spretnosti in tehnike za razvijanje programske opreme (The Open University, 2015).
|
|
