MODEL UČITELJEVEGA ZNANJA ZA INTEGRACIJO TEHNOLOGIJE
Temelj PVTZ modela je razumevanje, da je poučevanje zelo kompleksna aktivnost, ki zahteva več vrst znanja. Je zahtevna kognitivna sptretnost, ki se dogaja v slabo strukturiranem, dinamičnem okolju.
Seveda obstaja več sistemov znanj, ki so bistvenega pomena pri poučevanju: znanje učenčevega razmišljanja in učenja ter znanje o sami vsebini, kot predmetu poučevanja. Iz zgodovine je očitno, da so se raziskovalci in učitelji v veliki večini osredotočili na znanje vsebine. Kasneje so večji pomen pripisali pedagoškemu znanju, saj se je izkazalo, da se lahko določeni pristopi in metode uporabijo hkrati v več različnih učnih situacijah, vendar z izgubami pri znanju o vsebinah. Tak razdrobljen način razmišljanja o učiteljevem znanju lahko prikažemo z dvema neodvisnima krogama, kjer P predstavlja pedagoško znanje in V vsebinsko znanje:
Shulman je leta 1986, prvi predstavil idejo pedagoško vsebinskega znanja (PV). Trdil je, da se področji vsebinskega znanja in pedagoškega znanja učitelja, obravnavata kot medsebojno neodvisni. Poudaril je pomembnost odnosa in povezave med vsebinskim in pedagoškim znanjem učiteljev ter prvi predstavil koncept pedagoško vsebinskega znanja (PVZ). PVZ se nahaja v preseku pedagoškega in vsebinskega znanja. Pri področju PVZ ne moremo razmišljati o pedagoškem in vsebinskem znanju kot o ločenih konceptih. PVZ predstavlja mešanje vsebine in pedagogike na tak način, da je razumljivo, kako so določeni koncepti vsebine organizirani, prilagojeni in predstavljeni učencem. Shulmanovo kontribucijo lahko predstavimo kot presek krogov pedagoškega in vsebinskega znanja, kjer PVZ označuje pedagoško vsebinsko znanje:
Če pedagoško vsebinsko znanje predstavlja razumevanje, kako je koncepte in vsebino najbolje organizirati in predstaviti učencem je razumljivo tudi, da tehnologija odpre nove možnosti dostopnosti znanja in načine predstavitve vsebine.
V času Shulmana problem vpeljave tehnologije ni bil obravnavan dovolj pozorno. Tehnologije kot so učbeniki, pisalni stroji in slike tabel periodičnega sistema so bile smatrane za “prozorne”, saj so bile tako običajne, da jih nihče sploh ni obravnaval kot tehnologije. Kljub temu, da je Shulmanova razlaga logična in resnična, pa si v današnjih časih ne moremo dovoliti takšnega pogleda na poučevanje. Od Shulmanovih časov se je namreč tehnologija precej spremenila. Sedaj “tehnologija” večinoma opisuje digitalne računalnike, računalniško programsko opremo in razne nove mehanizme, ki so še v razvoju. Največja sprememba je v razširjenosti uporabe tehnologije v izobraževanju, v glavnem zaradi široke dostopnosti. Nekateri učitelji niso tako željani sprejeti tehnologije v njihov stil poučevanja. Razlogi so lahko v primanjkovanju časa, podpore, strahu pred spremembami,…vendar pa ni dvomljivo, da učenci tehnologijo potrebujejo za prihodnost, saj je tehnologija sedaj tako razširjena, da jo najdemo v praktično vseh službah in področjih življenja. Očitno je tudi, da zaradi hitrega razvoja digitalnih tehnologij, te ne bodo postale “prozorne”, kar teži k novemu potrebnemu znanju za učitelje. Učitelji se bodo morali naučiti ne samo uporabe novih orodij, pač pa tudi novih tehnik poučevanja in razmišljanja (sem spada tudi računalniško razmišljanje).
Tako je znanje o tehnologiji postalo še en ključen del učiteljevega znanja.
Izkazalo se je, da se pri obravnavanju tehnološkega znanja, pojavljajo enaki problemi, kot jih je imel Shulman. Tehnološko znanje se obravnava neodvisno od pedagoškega in vsebinskega. Ta pristop lahko zopet ponazorimo s krogi, kjer T predstavlja tehnološko znanje:
Povezava med vsebino (dejanski predmet poučevanja, ki se ga je potrebno naučiti in kasneje poučevati), pedagogiko (proces oz. praksa metod in pristopov poučevanja in učenja) in tehnologijo (od kred do digitalnih računalnikov) je zapletena in opisana z raznimi subtilnimi pomeni. Pri tehnologiji se pojavljajo problemi, ki omejujejo prikazovanje vsebine in načine prikazovanja. Odločitve, ki jih sprejemamo pri uporabi tehnologije, na kakšen način jo bomo uporabili, katera orodja, zakaj in kako, po definiciji vplivajo na pedagogiko in vsebino. Zato ni smiselno, da znanje o tehnologiji obravnavamo kot ločeno znanje.
Pri modelu PVTZ je znanje o pedagogiki, vsebini in tehnologiji bistveno in osnovno za dobro poučevanje. Model pa obravnava ne samo znanja sama zase, pač pa tudi povezave med njimi. Ne le presek med vsemi tremi znanji, tudi preseki med pari znanj, nosijo ključni pomen za razumevanje modela, kot celote.
Avtorja članka sta označila pedagoško vsebinsko znanje (PVZ, ki ga je poimenoval že Shulman), tehnološko vsebinsko znanje (TVZ), tehnološko pedagoško znanje (TPZ) in pedagoško vsebinsko tehnološko znanje (PVTZ). Prav tako, lahko to prikažemo s krogi:
Vsebinsko znanje (VZ)
Vsebinsko znanje je znanje dejanske vsebine oz. predmeta, ki se ga je potrebno naučiti. Vsebina področja družbenih ved ali algebre se močno razlikuje od vsebine s področja računalništva ali zgodovine umetnosti. Učitelji morajo dobro poznati in razumeti vsebino s področja, ki ga poučujejo. Prav tako tudi dejstva, koncepte, teorijo in najnovejše raziskave s tega področja. Nujno pa je tudi dobro poznavanje narave znanja in povpraševanja na različnih področjih. Npr. kako se dokaz v matematiki razlikuje od interpretacije besedil ali zgodovinske razlage? To vse je nujno, da učitelji ne predstavijo vsebine učencem na napačen način.
Pedagoško znanje (PZ)
Pedagoško znanje zajema globoko znanje o procesu in praksah poučevanja in učenja ter raznih metodah, pristopih in strategijah, ki se jih učitelji poslužujejo, da bi dosegli učne cilje. To je generično znanje, ki je uporabljeno pri vseh problemih o učenju, načrtovanju učnega procesa in njegove implementacije ter evalvaciji učencev. Učitelj z globokim pedagoškim znanjem razume, kako njegovi učenci konstruirajo znanje, pridobijo spretnosti in se naučijo navad ter pozitivnih naravnanj o učenju. Tako pedagoško znanje zajema tudi razumevanje razvojnih, kognitivnih in socialnih teorij ter kako vplivajo na učence v razredu.
Pedagoško vsebinsko znanje (PVZ)
To področje zajema razumevanje, kakšni pedagoški pristopi se skladajo z vsebino in tudi, kako se lahko določeni vsebinski elementi prilagodijo boljšemu poučevanju. To znanje se razlikuje od znanja disciplinarnih strokovnjakov in tudi od pedagoškega znanja, ki si ga delijo
učitelji. PVZ se ukvarja s predstavitvijo in formulacijo konceptov, pedagoških tehnik, poskuša razumeti težave pri učenju konceptov, predznanje učencev in teorije epistemologije. Sem se vključujejo tudi razne veščine in strategije implementacije primernih konceptualnih predstavitev, ki naslavljajo učne težave učencev in njihovo napačno razumevanje. Tudi znanje o tem, kaj učenci sami doprinesejo k učni situaciji in kaj bi lahko spodbujalo ali oviralo učenje, je tukaj pomembno poudariti.
Tehnološko znanje (TZ)
Tehnološko znanje je znanje o standardnih tehnologijah kot so: knjige, krede, table in tudi bolj napredne tehnologije, kot so digitalni računalniki, internet, videa in podobno. To vključuje potrebne spretnosti za upravljanje z razno programsko in strojno opremo, znanje o operativnih sistemih ter ustvarjanje in arhiviranje dokumentov. Taka tehnologija se neprestano spreminja in ni nujno, da bo taka tehnologija čez nekaj let sploh še obstajala. Vendar pa je je sposobnost prilagajanja in učenja uporabe tehnolgije ter razumevanje njenih sistemov delavanja (ne glede na to, kakšna ta tehnologija je), tukaj ključnega pomena.
Tehnološko vsebinsko znanje (TVZ)
To je znanje o tem, kako sta vsebina in tehnologija vzajemno povezani. Četudi tehnologija včasih omejuje načine predstavitve, vedno novejša tehnologija omogoča bolj variacijske in fleksibilne načine predstavitve ter boljšo navigacijo čez predstavljeno vsebino. Učitelji morajo vedeti ne le predmet poučevnja pač pa tudi na kakšen način, tehnologija lahko spremeni njegovo razumevanje. Kot primer, program GeoGebra je dobro orodje za učenje geometrije. Učencem omogoča, da se igrajo in preizkušajo različne geometrijske oblike in odkrivajo matematične dokaze. Pri tem igranju pa se učencem spreminja dojamanje učenja samega in s tem tudi znanja geometrije. V tem primeru torej, tehnologija omogoča veliko več kot le standardno učenje geometrije. Tehnologija lahko podpre učenje s (Rugelj, 2017):
- podporo kognitivnim procesom (z vizualizacijo, interakcijo),
- podporo komuniciranju in sodelovanju,
- dostopom do učnih virov in z možnostjo njihovega organiziranja in shranjevanja,
- omogočanjem kreiranja novih gradiv v različnih oblikah,
- podporo organizaciji učnega procesa.
Tehnološko pedagoško znanje (TPZ)
Tehnološko pedagoško znanje je znanje o obstoju, komponentah in sposobnostih različnih tehnologijah, ki so uporabljene v različnih učnih situacijah in posredno tudi znanje o tem, kakšne spremembe bodo vidne v poučevanju, kot rezultat uporabe teh tehnologij. To vključuje razumevanje, da obstaja več različnih tehnologij za določeno učno nalogo, sposobnost izbire primerne tehnologije in vrsta pedagoških strategij, uporabljenih pri implementaciji tehnologije v pouk. Primer takih tehnologij so: orodja za hranjenje podatkov o učencih, prisotnosti, ocenjevanje, učne analitike, blogi za diskusije, kvizi, in forumi.
Pedagoško vsebinsko tehnološko znanje (PVTZ)
To je presek vseh zgoraj opisanih znanj, ki presega znanja vseh treh komponent: vsebinskega, pedagoškega in tehnološkega znanja. Je osnova dobrega poučevanja, ki vključuje razumevanje predstavitve konceptov s tehnologijo, pedagoške tehnike, ki uporabijo tehnologijo za konstruktivno učenje določene vsebine, težave pri učenju in kako lahko tehnologija pri tem pomaga, teorije epistemologije in kako tehnologija lahko pripomore k razvoju novih epistemoloških teorij ali krepi že obstoječe. Avtorja navajata, da PVTZ model poskuša razložiti integracijo tehnologoje v pedagoški proces. Za ustvarjanje dobrih gradiv pa je nujno dobro premisliti in vključiti vsa tri pomembna znanja. Razlog zato je, da ne obstaja tehnologija, ki bi ugajala vseh učiteljem in vsem učencem.
ZAKLJUČEK
Avtorja vidita PVTZ model kot velik doprinos k poučevanju na več nivojih: v metodologiji, teoriji, pedagogkiki in praksi. Kompleksnost učiteljevega znanja je težko upodobiti, opisati in predstaviti z enim modelom ali teorijo. PVTZ model omogoča pregled posameznih ključnih elementov, ki so bistvenega pomena v uspešnem izobraževanju. Raziskave, ki jih avtorja omenjata, nakazujejo na to, da priložnosti uporabe tehnologije z dobrim premislekom o vsebini in pedagoških tehnikah predstavitve, omogočajo učiteljem gradnjo njihovega znanja in razumevanja občutljivosti kompleksnih pedagoških, vsebinskih in tehnoloških sistemov. Model služi za prikazovanje drugačnega pogleda in širjenje obzorja razumevanja poučevanja. Pomembno pa je tudi zavedanje, da na kompleksnem, zahtevnem in močno razdrobljenem področju vključevanja tehnologije v poučevanje, ni samo enega modela, ki bi pripovedoval celotno zgodbo. PVTZ model pri tem ni izjema. Avtorja še dodajata, da pa sta vseeno prepričana, da kakršenkoli model, je še vedno boljši od ničesar.