"UTELEŠENO" UČENJE ali "Embodied Learning"

Članek je povzet iz Innovating Pedagogy (Sharples idr, 2015, str.30)

brain
Vir: https://pixabay.com/p-1773892/?no_redirect

»Samozavedanje lastnega učenja ima pomembno vlogo pri kreiranju novega znanja.«
Poznamo različne pristope učenja in eden izmed pristopov učenja je tudi t.i. »Utelešeno učenje« (ang. Embodied Learning). Pristop temelji na sodelovanju uma in telesne aktivnosti posameznika pri gradnji kognitivnih struktur. Izhaja iz besede utelešenje (ang. Embodiment). O pristopu je v svojem delu pisala tudi dr. Vesna Geršak (2016), pri čemer je uporabila izraz »Utelešena kognicija«. Utelešeno učenje izhaja iz samozavedanja lastnega telesa, telesnih omejitev in interakcij z okolico. Pri gibanju smo ves čas v interakciji z okolico, ki nas obdaja. Telo se na podlagi prejetih informacij prilagaja zunanjim zahtevam. Do učenja pride, ko se proces akcij in interakcij dotakne naše pozornosti. Pri utelešenem učenju je cilj, da um in telo sodelujeta pri reševanju problemov in iskanju rešitev. Namreč fizična aktivnost zvišuje raven kisika v krvi. Kisik pa ima zelo pomembno vlogo, saj omogoča normalno delovanje možganov. Poleg tega višja koncentracija kisika v krvi izboljšuje kognitivne zmožnosti pri zdravem človeku (Sousa, 2011). Aktivnosti znotraj poučevanja lahko tudi pozitivno izkoristimo. Pri poučevanju lahko uporabimo inovativne učne metode (problemsko učenje, sodelovalno učenje, …) ter vključimo tudi IKT v proces učenja. Za večjo interakcijo med umom in telesom uporabimo raznovrstno tehnologijo in vse njene funkcionalnosti, ki jih ponuja. Novejše prenosne naprave vsebujejo raznovrstne senzorje, s katerimi lahko aktivno zbiramo podatke, ki jih lahko koristno uporabimo v procesu učenja in poučevanja. S senzorji lahko dobimo podatke iz zunanje okolice (npr. temperatura, svetloba, lokacija, ….) ali uporabimo senzorje, ki zaznavajo individualne fizične in biološke podatke (npr. število narejenih korakov, bitje srca, količina kisika v krvi, …). S pridobljenimi podatki dobimo poglobljene podatke o sebi, s katerimi lahko spoznavamo in nadzorujemo svoje biološke procese. Prav tako lahko nadzorujemo in izboljšujemo telesno vadbo in diagnosticiramo telesne bolezni in pomanjkljivosti. Na ta način združujemo telesne aktivnosti z različnimi predmeti. Dobljene podatke pa nato analiziramo in pridemo lastnih ugotovitev.
NEKAJ NAPOTKOV ZA UPORABO GIBANJA PRI POUČEVANJU:
Vaje in gibanje sta izrednega pomena za učenje in spomin, zato je priporočljivo, da v poučevanje vključimo aktivnosti. To pa lahko naredimo tako, da s tem ne motimo učnega procesa. V nadaljevanju je nekaj strategij, ki jih lahko uporabimo, tako v osnovni šoli, srednji šoli in tudi na drugih izobraževalnih ravneh (Sousa, 2011, str. 247):

PREDNOSTI IN SLABOSTI UTELEŠENEGA UČENJA
Designed by Freepik

Literatura:

Geršak, V. (2016). Ustvarjalni gib kot celostni učni pristop v osnovni šoli. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Sharples, M., Adams, A., Alozie, N., Ferguson, R., FitzGerald, E., Gaved, M., McAndrew, P., Means, B., Remold, J., Rienties, B., Roschelle, J., Vogt, K., Whitelock, D. in Yarnall, L. (2015). Innovating Pedagogy 2015: Open University Innovation Report 4. Milton Keynes: The Open University.
Sousa, D.A. (2011). How the brain learns. Thousand Oaks, CA: Corwin, A Sage Company.

Kontaktirajte nas